Če razumemo, da MOL kot zavezanka za vračilo nacionaliziranega premoženja od leta 1990 do 12. oktobra 2006, ko je bila sklenjena poravnava z dedinjo denacionalizacijskega upravičenca, ni smela vlagati denarja v investicijsko vzdrževanje petih stanovanj, pa je težko razumeti, zakaj tega ni storila v zadnjih treh letih. S tem, ko jih ni hotela v naravi vrniti dedinji po Izidorju Bajdetu, se je namreč zavezala, da bo zanje skrbela, ne pa jih prepustila nadaljnjemu propadanju.

Zato je bilo logično vprašanje, ki smo ga naslovili na MOL, zakaj se občina ni odločila za temeljito prenovo dotrajanih stanovanj v neprofitna in njihovo poznejšo oddajo številnim čakajočim Ljubljančanom, temveč jih zdaj poskuša prodati po zelo nizki ceni glede na njihovo lokacijo. Odgovorila nam je direktorica ljubljanskega stanovanjskega sklada Jožka Hegler. Dejala je, da so v stanovanjskem programu sklada za leti 2008 in 2009 zapisali, da bodo objekte v starem mestnem jedru raje zamenjali za stanovanja na manj zanimivih lokacijah ali pa jih zgolj prodali. Po njenem gre namreč za to, da je prenova spomeniško zaščitenega objekta dražja, funkcionalnost pa je tudi potem praviloma slabša kot pri novih stanovanjih.

Ker jim ni uspelo dobiti nikogar, ki bi bil pripravljen 11/12 lastniškega deleža zamenjati za več stanovanj, so v lanskem poletju objavili prvo dražbo, a ni bilo nobenega zanimanja. Zato zdaj postopek ponavljajo z metodo zbiranja ponudb.

Ne glede na slabo stanje stanovanj (fasada in okna so res v obupnem stanju, v notranjost pa nismo mogli vstopiti) pa se nam zdi izhodiščna cena za 315 kvadratnih metrov veliko stanovanjsko površino in 63 kvadratnih metrov hodnikov še vedno prenizka. Na elitni ljubljanski lokaciji je po trenutnih cenah na trgu zagotovo vredna več kot slabih 198 tisočakov. Heglerjeva je na to odgovorila le, da je izhodiščno ceno po predpisih določil ocenjevalec nepremičnin, ki je vpisan v razvid pri Slovenskem inštitutu za revizijo. Cena se zdi nizka, vendar je to po njenih podatkih dejansko delno porušen objekt (v gradivu piše, da se je leta 1990 porušila nosilna stena v tretjem nadstropju), in pri prenovi bo potreben velik denarni vložek. In dodala, da bo v prodajni pogodbi še zaveza, v kolikšnem času mora biti objekt prenovljen, sicer bo sledila pogodbena kazen.

Nismo pa dobili odgovora na vprašanje, zakaj so konec leta 2006 propadajoči objekt hoteli po vsej sili zadržati, zdaj pa ga hočejo na vsak način prodati.

Ali bo občini z drugačno metodo prodaje uspelo dobiti kupca, bo znano 15. marca, ko poteče rok za oddajo ponudb (do takrat mora biti položena tudi desetodstotna varščina). Med potencialnimi kandidati je za zdaj le Mitasim Bejtulai, ki je od 26. oktobra 1989 lastnik 1/12 tega objekta. V pritličju trinadstropnega objekta ima namreč gostinski lokal.

Vir: Delo, Janez Petkovšek